Najbolje je raziskano na Loškem, kjer so imeli pravico do lova Freisingi. Dokumenti iz leta 1226 kažejo, da je freisinški škof svojemu lovskemu mojstru že takrat dovolil lov s kragulji in skobci. Dovoljeno pa mu je bilo poleg ostalega še loviti in jemati iz gnezd skobce (nisus), sokole (falco) ter samce in samice kragulja (terciolus in accipiter). Samo takrat kadar je bil v Škofji Loki škof, je moral lastnik lovskih pravic uplenjeno divjad in izšolane ujede oddati škofu.
V zvezi z sokolarjenjem in drugim lovom freisinški urbarji od leta 1291 naprej posebej omenjajo vasico Pevno. Tamkajšnje prebivalce označujejo za lovce, vas pa imenujejo Lovska vas. Pevčani so morali poleg ostalih lovskih obveznosti še loviti in šolati ujede ter sodelovati pri lovu z njimi, zato pa so bili oproščeni plačevanja mitnine in opravljanja tlake.

O dobro razvitem sokolarstvu na Loškem priča tudi freska Sveta nedelja na pročelju cerkve v Crngrobu nedaleč od Pevna. Freska je delo delavnice Janeza Ljubljanskega in je nastala okoli leta1460, uprizarja pa sokolarja na konju s sokolom na roki.

Poleg freske v Crngrobu je ohranjena še freska na gradu Otočec. Lik sokolarja je krasil tudi eno od soban Turjaškega gradu, ki pa je bila žal uničena, tako kot še številne druge skupaj z gradovi.

S sokolarstvom so se ukvarjali tudi na Kočevskem.Gozdna uredba, ki jo je 20. maja leta 1406 izdal Friderik Ortenburški, tako določa, da svoj gozdni delež izgubi, kdor ne bi v dveh letih gosposki podaril nobenega sokola. Ob tej določbi lahko upravičeno sklepamo, da je bilo več kot 3000 prepelic, ki naj bi jih v treh tednih sredi 17. stoletja ulovil knez Turjaški, upljenjenih tudi s pomočjo ujed.

Da je bilo sokolarstvo tudi zakonsko urejno je razvidno iz Štajerskega lovskega reda izdanega leta1619, ki določa, da mora sokolar pridobiti posebno dovoljenje za gojenje kraguljev in skobcev, kot tudi za lov z njimi. Sokolarjenje je bilo dovoljeno gospodom in deželanom ter njihovim plačanim uslužbencem. Lahko pa so ga prepustili tudi izurjenim podložnikom, vendar le tam kjer deželni glavar ni imel pravice do visokega lova. Sokolarili so lahko na svojih zemljiščih in kmečkih posestvih, pri čemer so morali venomer upoštevati interese sosedov in kmetov. Viri omenjajo še poseben sokolarski red iz leta 1650, ki pa žal do sedaj še ni bil najden v nobenem arhivu.

Znano je tudi, da je imela Ljubljana v 17. stoletju svojega višjega sokolarskega mojstra, njegova služba pa je bila dedna. Eden izmed njegovih računov iz leta 1726 dokazuje,da so takrat na Ptujskem polju lovili ujede za sokolarjenje in nekatere pošiljali celo na Dunaj.

O dobro razvitem sokolarstvu na slovenskih tleh govori tudi podatek, da so leta 1660, ko je Ljubljano obiskal cesar Leopold I., njemu v čast priredili lov s sokoli. Ko pa je leta1728 Ljubljano obiskal cesar Karel VI., je bil na njegov sprejem povabljen tudi dedni sokolarski mojster grof Lanthieri, ki so mu dodelili prostor na levi ob cesarju.

Sokolarili so tudi knezi Eggenbergi, kot piše Anton Steinberg v svoji knjigi «Temeljito poročilo o Cerkniškem jezeru na Notranjskem«.

Potrebno je omeniti tudi lovski zakon, Dravske banovine, ki je stopil v veljavo leta 1936 in dovoljeval lov s ptico ujedo v Sloveniji vse do leta 1960. Povojni lovski zakon sokolarjenja ni več omenjal, čeprav obstajajo dokazi, da so posamezniki tudi v tem obdobju šolali ujede in lovili z njimi.